Menu
Catahoula sodi med pasme, ki jih FCI ne priznava.
Pasma pa je registrirana pri:
UKC (United Kennel Club)
SKC (States Kennel Club)
ARBA (American Rare Breed Association)
NALC (National Association of Louisiana Catahoula)
APRI (American Pet Registry, Inc.)
ACR (American Canine Registry)
DRA (Dog Registry of America, Inc.)
NAPR (North American Purebred Registry, Inc.)
AKC/FSS (American Kennel Club Foundation Stock Service® Program)
Velikost: samice od 51 do 61 cm, samci od 55 do 65 cm
Teža: od 16 do 37 kg (teža mora biti usklajena z višino psa)
Življenjska doba: od 11 do 13 let
Zgodovina pasme
Njegova domovina so ZDA. Pasma je stara, saj sega v prazgodovino. Psa so uporabljali za lov na divjega merjasca ter drugo divjad, kot čuvaja živine in imetja. Izvor prvotne pasme ni natančno dokumentiran, po eni izmed teorij naj bi nastala iz različnih vrst molosov, hrtov in indijanskih domačih psov. Na področje Louisiane naj bi se ti psi razširili v 16. stoletju. Po drugi teoriji naj bi prvotni psi prispeli na to področje skupaj s francoskimi naseljenci in naj bi se kasneje križali z indijanskimi domačimi psi. Kasneje je izumrla, ponovno pa so jo oživili v začetku 21. stoletja. Dobro je prilagojen za bivanje na zahtevnem terenu (močvirje, gozdovi) ob različnih vremenskih razmerah (vlaga, mraz). V sedanjem času je lovski in družinski pes. Kljub temu, da pasma ni številčna, je priljubljena tudi v Avstraliji in na Novi Zelandiji.
Opis pasme
Po obliki je Luisianski leopardji pes Catahoula srednje velik, močan, mišičast, skladno grajen pes. Posebnost te pasme so oči, ki delujejo, kot da bi bile steklene. Barva oči je lahko modra, modra in bela, modra in zelena, ledeno modra, rjava, zelena, siva ali oranžna. Očesi sta lahko iste ali različnih barv. Značilno za to pasmo je tudi, da imajo psi med prsti plavalno kožico, ki jim olajša hojo po močvirju in plavanje. V leglu je do 14 mladičev. Dlaka je po teksturi lahko različna: srednje dolga, gosta, vodoodporna in trda/ kratka, gladka, priležna, vodoodporna/ srednje dolga, volnata. Dlaka dobro ščiti pred vlago in različnimi vremenskim razmerami. Barva dlake: modra, svetlo rdeča, svetlo modra, progasta, različni odtenki rjave, krem, bela, različni odtenki sive, črna, srebrna, tribarvne kombinacije. Po obrazu, prsih in nogah so lahko prisotne posamezne bele lise. Nega obsega redno krtačenje in kopanje, če je nujno potrebno.
Karakter pasme
Po naravi je Luisianski Leopardji pes Catahoula zelo inteligenten, dobro učljiv, temperamenten, delaven, odličen lovec in slednik, samozavesten, energičen, aktiven, zvest, družaben, vzdržljiv, vztrajen, odločen, neutruden, prijazen, ljubeč, pogumen, odporen, zaščitniški, dober čuvaj, teritorialen, željan pozornosti. Možne negativne lastnosti: dominantnost, destruktivno vedenje – pogojeno z značajem, osamljenostjo, premalo aktivnosti in nepravilno vzgojo. Slabo prenaša daljšo ločenost od družine. Na lastnika in družinske člane je zelo navezan. Otroke ima zelo rad in se čuti dolžnega, da jih ščiti. Priporočljiv je nadzor odrasle osebe, saj je pes pri igri zelo živahen in lahko nehote pride do poškodb. Do tujcev je nezaupljiv in opozori na njihovo prisotnost. Ob pravočasni socializaciji dobro sprejema druge živali, razen prostoživečih, ki mu pomenijo plen. Polno zrelost doseže okoli starosti 2 let. Lastnik mora biti izkušen, odločen, avtoritativen, dosleden, prijazen, potrpežljiv, fizično aktiven (lovec, športnik), uporabljati mora pozitivno stimulacijo in imeti na razpolago dovolj prostega časa za druženje in ostale aktivnosti. Primerno bivalno okolje je bivanje v stanovanju ali dobro izoliran pesjak z ograjenim vrtom. Potrebuje veliko gibanja (lov, sprehodi, tek, igre, trening), druženja in druge fizične in umske dejavnosti.
Zdravje pasme
Pasma je zdrava, kljub temu so možne posamezne zdravstvene težave, ki so večinoma gensko pogojene: gluhost (predvsem pri belih psih- kadar gre za pse MM-dvojni merle), displazija kolkov, težave z očmi.
Degenerativna mielopatija (DM)
Degenerativna mielopatija (DM) je počasi napredujoča, neurodegenerativna bolezen hrbtenjače. DM je bila dokazana pri večini pasem psov zato lahko sklepamo, da je bolezen prisotna že iz časov, ko so se pasme še oblikovale. Je pozno nastopajoča bolezen saj so prvi znaki vidni komaj pri 8 letih starosti ali celo kasneje. Prvi klinični znaki vključujejo nekoordinirano gibanje (ataksijo) in zategnjenost mišic zadnjih okončin (spastična pareza). Že kako leto po pojavu prvih kliničnih znakov, psi običajno postanejo paraplegiki zato se mnogi lastniki odločijo za evtanazijo obolelega psa. V kolikor takega psa še ne evtanaziramo, bolezen napreduje do te mere da pride do paralize sprednjih okončin (tetraplegiki), splošne atrofije mišic in motenj požiranja, kar pogosto privede do zadušitve.
Raziskave na različnih pasmah so pokazale, da se obolenje deduje avtosomno recesivno, kar pomeni da mora potomec, za razvoj bolezni, prejeti gen z mutacijo od obeh staršev. Na podlagi načina dedovanja lahko testirane živali, glede na prisotnost mutacije, razdelimo v tri skupine:
• Negativne živali (N/N) – mutacija ni prisotna, normalen genotip
• Prenašalke (N/DM) – eden izmed alelov nosi mutacijo, bolezen klinično ni izražena
• Pozitivne (DM/DM) – oba alela nosita mutacijo, bolezen je klinično izražena
Geni ki vplivajo na barvo kožuha
Merle gen (M lokus)
Merle gen vpliva na vzorec kožuha. Zaradi te mutacije celice ne morejo izražati polnega pigmenta, kar se na kožuhu odzraža kot večja ali manjša območja polnega in »razredčenega« pigmenta. Najbolj laično bi lahko rekli, da se merle gen najbolje vidi pri psih tipa leopard in patchwork, kjer so področja z polnim in zbledelim pigmentom najbolj očitna. Merle vpliva samo na barvo kožuha, ne pa tudi na barvo t.i. vžigov (tan). Merle vpliva tudi na barvo oči. Psi ki nosijo merle gen, imajo lahko popolnoma rjave, modre, jantarjeve ali zelene oči. Lahko imajo celo več kot eno barvo v enem očesu (cracked eye).
Seveda pa je genski zapis (genotip) nekaj povsem drugega kot zunanji izgled psa (fenotip), zato je samo na podlagi videza psa popolnoma nemogoče vedeti, ali pes v sebi nosi merle gen.
Poznamo 7 različnih alelov na M lokusu:
Mh = Harlequin Merle, length between 269-280 bp
M = Merle, length between 265-268 bp
Ma+ = Atypical merle +, lenght between 255 – 264 bp
Ma-Atypical Merle, length between 247-254 bp
Mc+ = Cryptic Merle +, length between 231-246 bp
M(c)-Cryptic Merle, length between 200-230 bp
m-non merle
Vsak pes ima dva od zgornjih alelov, enega od očeta in enega od matere, ki mu določata vzorec kožuha. Spodaj so prikazane možne genske kombinacije s slikami.
Možne genske kombinacije (genotip) in najpogostejši zunanji videz (fenotip) so:
Other gens who also affect pattern and colour ot the coat
Merle gen is just one of many, who affect the catahoula`s coat. There are also others, who have impact on intensity of pigment expression, on pigment dilution, on place where will expres,…
On that site, i will just list the genes, which affect the coat and for which DNK test is available.
– EXTENSION (E locus); determines the level of expression of black pigment (eumelanin)
– DOMINANT BLACK (K locus); determines expression of black (eumelanin) and red (pheomelanin) pigment
– AGOUTI (A locus); determines the exchange of black pigment with red pigment, and where on the body will be expressed
– BROWN (B locus); contros black pigment; dog can be black (non-brown) or brown
– DILUTE (D locus); controls dilution of black and brown pigment
– PIEBALD (S locus); controls the pattern of white areas
Vsi psi na slikah so testirani in dokazujejo, da fenotip ni enak genotipu. Slike so kopirane iz knjige M. Langevin, S. Pekova, T. Jancuskova: Merle-SINE Inseration from Mc-Mh “The Incredible Story of Merle” z dovoljenjem Mary Langevin.
Celotna knjiga je na voljo na : https://www.merle-sine-inseration-from-mc-mh.com/order/
